Brezglave energetske sanacije

Ali si prebivalstvo samo, s svojim denarjem in na svojih domovih, gradi nov TEŠ 6?

Vlada RS je oktobra leta 2015 v skladu z direktivo EU sprejela dolgoročno strategijo za spodbujanje energetskih prenov stavb, po kateri bo zgolj v energetsko prenovo stanovanjskih stavb potrebno do leta 2023 investirati kar 2,77 milijarde evrov. V ta namen bodo strukturni skladi prispevali 387 mio € nepovratnih sredstev, preostanek, več kot 2 milijardi evrov, pa bodo prispevali lastniki stanovanjskih stavb sami. V stiropor in kameno volno bo torej prebivalstvo v tem obdobju investiralo krepko več kot država v Drugi tir.
Dve leti pred nastankom tega dokumenta, junija 2013, je Ministrstvo za obrambo izdelalo povsem drugačen dokument – študijo z imenom Ocena potresne ogroženosti Republike Slovenije. Rezultati niso mogli presenetiti nobenega strokovnjaka na tem področju, saj podobno govorijo prav vse tovrstne raziskave: približno 700.000 Slovencev živi v stavbah, grajenih pred uvedbo prvih protipotresnih predpisov leta 1963. Več kot tretjina prebivalstva živi torej v stavbah, za katere lahko domnevamo, da potresno niso varne. Obenem naša tla niso mirna in kar 53% Slovencev, več kot milijon prebivalcev, živi na območju pričakovane 8. stopnje intenzivnosti potresa po evropski lestvici EMS.
Potres 8. stopnje EMS opisuje z naslednjimi besedami: »Mnogi ljudje s težavo lovijo ravnotežje. Pojavijo se velike razpoke na stenah mnogih stavb. Pri posameznih dobro grajenih navadnih stavbah se porušijo stene, slabo grajene stavbe se lahko porušijo.« Območja s pričakovano 8. stopnjo EMS so tista, v katerih velja 90% verjetnost, da v naslednjih 50 letih ne bo potresa višje stopnje. Nobenega zagotovila pa ni, da potres ne bo še močnejši. Idrijski potres leta 1511, najhujši v pisnih virih zabeležen potres na naših tleh, je bil 10. stopnje EMS, čeprav Idrija leži na območju pričakovane 8. stopnje EMS.
Kljub svoji alarmantnosti pa študija o potresni ogroženi, tako kot tudi druge podobne študije, ni doživela prav nobenega odmeva v širši javnosti. Energetske sanacije še vedno veljajo za najbolj pozitiven del slovenske prostorske politike. Ministrstvo za obrambo v tej študiji ugotavlja, da je potres ena tistih nesreč, ki Slovenijo najbolj ogrožajo, a država svoje prebivalstvo še vedno spodbuja k energetskim namesto k protipotresnim sanacijam stavb. Zakaj?

Evropa
Slovenija leži na manjši Jadranski plošči, stisnjeni med Afriško ploščo na jugu in Evrazijsko ploščo na severu. Narivanje Afriške plošče na Evrazijsko, ki nam je dalo Alpe, Apenine, Dinarsko in druga gorstva, je tudi glavni razlog za nastanek potresov na tem območju. Čeprav potresi v Sloveniji, kot ugotavlja študija MO, ne dosegajo prav velikih vrednosti magnitude, so lahko njihovi učinki zelo hudi zaradi razmeroma plitvih žarišč (največ potresov ima žariščno globino manjšo od 15 km).
Slovenija leži na potresno dokaj aktivnem območju, ni pa takšna vsa Evropa. Večina držav EU je na seizmoloških kartah označena kot območje nizkega potresnega tveganja, večji del severne Evrope celo kot območje zelo nizkega tveganja. V območje zmernega in visokega tveganja pa spadajo predvsem države ob Mediteranu oz. na Balkanskem, Apeninskem in v manjšem obsegu Pirenejskem polotoku. To so države, ki v odločanju evropskih politik pomenijo malo, oziroma praktično nič.
Politika subvencioniranja prenov objektov, ki smo jo prevzeli v Sloveniji, je popolnoma prilagojena razmeram (in tudi industriji gradbenega materiala) dežel severno od nas – z velikim poudarkom na toplotni izolaciji stavb in praktično brez upoštevanja potreb protipotresnih sanacij. Nemčija in ostale države s tem tudi sledijo politiki zmanjševanja energetske odvisnosti Evrope od Rusije. Ogrevanje in hlajenje stavb je poleg prometa dejansko največji porabnik energentov v sodobnih družbah. Vendar pa to še ne pomeni, da je ob premisleku o smiselnosti energetski sanaciji konkretne stavbe potrebno misliti na geostrateške interese nekih drugih držav.

Potemkinove prenove
Energetske sanacije, pri katerih čez fasadne razpoke potresno nevarne stavbe nalepimo novo toplotno izolacijo, lahko označimo za Potemkinove prenove. To so tiste vrste prenov, pri katerih v več ozirih dotrajano stavbo zgolj prekrijemo z novo fasadno oblogo, brez premisleka, kakšne pomanjkljivosti stavba dejansko ima. Težav, z izjemo toplotnih izgub, s tem seveda nismo rešili, ampak samo zakrili.
Z energetsko sanacijo celo preprečimo potresno sanacijo – stavb, ki so bile v zadnjih letih energetsko prenovljene, verjetno še lep čas nihče ne bo prenavljal protipotresno, saj bi bilo za kaj takega potrebno najprej odstraniti pravkar nameščeno toplotno izolacijo. Ko s toplotno izolacijo zakrijemo konstrukcijske razpoke na fasadi, izgubimo tudi možnost spremljanja, kaj se s temi razpokami dogaja, torej ali so stabilne, ali pa se s časom povečujejo. S tem pa izgubimo tudi možnost pravočasne reakcije ob nevarnosti porušitve stavbe. Energetske sanacije v takšnih primerih, čeprav posredno, potresno varnost stavbe celo poslabšajo.
Energetske sanacije stavbo zapečatijo za nadaljnjih nekaj desetletij, zato bi bilo nujno pred odločitvijo zanjo natančno preveriti, v kakšnem stanju je stavba, katere so njene pomanjkljivosti in za kakšno vrsto prenove bi se bilo smotrno odločiti. Predvsem pa bi bilo nujno izdelati študijo konstrukcijske trdnosti stavbe, preden se jo obleče v stiropor in s tem za nekaj desetletij zapre.
Prav neverjetno je, da takšne študije ne zahteva Ekosklad kot predpogoj za pridobitev subvencije za toplotno izolacijo. Tudi v uvodoma omenjeni vladni strategiji za energetske sanacije stavb ni besede o predhodnih konstrukcijskih preveritvah. Slabih 400 milijonov evrov subvencij in nepredstavljivi 2 milijardi evrov denarja, ki ga bo po tej strategiji v prihodnih letih prispevalo prebivalstvo iz svojih žepov, bo porabljenih brez študij in analiz. Kar tako. Energetska sanacija je vendar dobra. In zapisana je v evropski direktivi.

Stanovanjski bloki
Približno četrt milijona Slovencev živi v večstanovanjskih stavbah, grajenih v času pred letom 1963, ko protipotresna gradnja še ni bila predpisana. To so zaradi gradnje v več etažah tudi dejansko potresno najbolj ogroženi objekti. Že malo močnejše tresenje tal bi sprožilo pravo socialno bombo, resen potres pa celo humanitarno katastrofo.
Pred nekaj meseci je skupnost stanovalcev enega izmed ljubljanskih blokov pred odločitvijo o energetski sanaciji Zavodu za gradbeništvo (ZAG) naročila izdelavo študije o konstrukcijski trdnosti njihove stavbe. Študija je dala porazne rezultate – stavba ustreza zgolj 20% potresne varnosti po sedanjih standardih. Biti bi morala pet-krat trdnejša! Na način, kot je grajena ta petnadstropna stavba s 45 stanovanji in približno 100 stanovalci, danes ne bi smeli graditi niti enodružinske hiše: brez zidnih vezi v opečnih zidovih, z nearmiranimi betonskimi zidovi v kleti in s podobnimi konstrukcijsko nezadostnimi rešitvami.
Študija, ki je rezultate dala na podlagi statičnih izračunov in celo laboratorijskih testov vzorcev konstrukcijskih materialov, odvzetih iz zidov na primernih mestih v stavbi, je stala zgolj približno 50€ po stanovanju. Kar je minimalen strošek glede na ceno sanacije. Danes stanovalci tega bloka seveda ne spijo nič mirneje, prej nasprotno, a imajo vsaj vse podatke za premišljeno odločitev o načinu sanacije svoje stavbe.
Zaradi zaščite interesov lastnikov stanovanj ne razkrivamo, za kateri blok gre, povejmo pa, da gre za zelo prepoznaven tip bloka, grajen v začetku 60ih let, ki je del skupine kar 50ih blokov, razpršenih po celotni Ljubljani, ki so bili grajenih po istih načrtih – in lahko rečemo, da tudi s podobno potresno varnostjo. Sprehod po Ljubljani pokaže, da je približno polovica teh blokov že bila energetsko sanirana, kar pomeni, da je na konstrukcijsko povsem nezadostne fasadne stene, namesto njihove ojačitve, bila zgolj nalepljena steklena volna, ali še slabše, stiropor. Zelo verjetno v vseh primerih s pomočjo subvencij Ekosklada.

Ekosklad
Preko Ekosklada gre večina subvencij za energetske sanacije stavb. Ekosklad ne daje posebnih zahtev za pridobitev subvencije – zadošča le dovolj velika debelina toplotna izolacije. Stavbo, na kateri so se pojavile diagonalne razpoke, ki konstrukcijsko ne obetajo prav nič dobrega, lahko jutri polepite s stiroporom in pridobite za to nepovratna sredstva. Da je le stiropora dovolj.
Vesna Černilogar iz Ekosklada je nedavno tega za Radio Študent povedala, da Ekosklad nudi zgolj finančno podporo energetskim sanacijam, medtem ko za presojo potrebnih posegov na posameznih stavbah ni ne odgovoren, ne usposobljen: »Ekosklad se v ta segment ne spušča. Sicer je v določenih primerih možno, da se naložba načrtuje tudi na podlagi projekta in pa da se v času izvajanja naložbe izvaja tudi projektantski ali pa strokovni nadzor, vendar gre tu za posamezne ukrepe o energijski sanaciji. Na vsak način pa je dolžnost investitorja, da preuči, ali je stavba tudi iz drugih vidikov varna za bivanje. Te odgovornosti Ekosklad ne more prevzeti. Niti nismo inštitucija, ki bi bila za to usposobljena.«
Skušajmo njene besede uporabiti v kakšnem drugačnem kontekstu: »Ministrstvo za finance nudi zgolj finančno podporo sanacijam bank, medtem ko za presojo potrebnih ukrepov v posameznih bankah ni ne odgovorno, ne usposobljeno. Ministrstvo se v ta segment ne spušča.« Ali pa: »Vlada RS nudi zgolj finančno podporo izgradnji drugega tira, medtem ko za presojo smiselnosti tega projekta ni ne odgovorna, ne usposobljena. Vlada RS se v ta segment ne spušča.«
Ali je nekdo, ki daje subvencije, res lahko odvezan odgovornosti za način uporabe tega denarja? Ekosklad se od tematike potresne varnosti objektov ograjuje celo do te mere, da niti ne zbira podatkov o letu izgradnje stavb, ki se sanirajo, četudi je leto izgradnje zaradi postopoma naraščajočih protipotresnih standardov prvi indikator potresne varnosti stavbe. Na neposredno vprašanje Mladine glede tega so z Ekosklada preprosto odgovorili: »s podatkom o letnicah stavb, za katere je bila dodeljena nepovratna finančna spodbuda, žal ne razpolagamo.«
Dejansko pa bi prav Ekosklad lahko bil ključ do razuma. Uvesti bi bilo potrebno zgolj preprosto določilo, da je za pridobitev subvencije za energetsko sanacijo stavbe, grajene pred letom 1963, najprej potrebno izdelati študijo konstrukcijske trdnosti stavbe. Cena takšne študije je približno 5% višine subvencije sklada, kar bi bilo povsem sprejemljivo za vse. V hipu bi se vsa Slovenija začela zavedati resnosti problematike in nehala tako brezglavo riniti v lepljenje stiropora na fasade. Res je, s tem bi Ekoskladu drastično upadla primarna dejavnost, subvencioniranje energetskih sanacij, a takoj bi tudi pridobil novo, še večjo: subvencioniranje protipotresne sanacije tretjine stavbnega fonda pri nas.
Potres in nepremičninski trg
Upamo lahko, da se bo v nekaj letih zavest o potresni varnosti dodobra zasidrala med prebivalstvom in začel se bo val protipotresnih sanacij, podoben današnjemu valu energetskih sanacij. Ekosklad bo spremenil svojo politiko, morda tudi ime, in začel subvencionirati predvsem protipotresne prenove stavb. Morda se bo razmislilo tudi o uvedbi potresnih izkaznic stavb, podobnih današnjim energetskim izkaznicam.
S tem se bo tudi bistveno spremenil nepremičninski trg pri nas. Danes stanovanja v energetsko saniranih blokih, sicer grajenih v 50ih in 60ih letih prejšnjega stoletja, dosegajo približno 15% višjo ceno od stanovanj v blokih enake starosti, ki še niso bili sanirani. Zavedanje o potresni varnosti pa bo cene zasukalo še veliko bolj – le kdo bi namreč želel kupiti stanovanje v bloku, ki se lahko že jutri poruši?
Nekatere nepremičninske agencije danes ravno zaradi potresne varnosti že odsvetujejo nakup stanovanj v soseskah, grajenih pred letom 1980. Iz tega segmenta se bodo umaknile tudi zavarovalnice, ki ne bodo več želele zavarovati takšnih stanovanj, posledično tudi banke ne bodo pripravljene več dajati hipotekarnih kreditov za njihov nakup. Tudi pri njih namreč velja isti pomislek – le kdo bi zavaroval kredit z nepremičnino, ki se lahko že jutri poruši? Zato bodo takšna stanovanja postala tako rekoč neprodajljiva. Še posebej, če so bila vmes energetsko sanirana, saj bo pri takšnih potresna prenova še dražja.
Vsak lastnik stanovanja v potresno ne-varnem bloku, ki je včeraj prispeval nekaj tisoč evrov za energetsko sanacijo, bo moral, če bo želel živeti v varnem objektu, jutri najprej prispevati nekaj sto evrov za njeno odstranitev. Potem stavbo konstrukcijsko sanirati, in na koncu še enkrat toplotno izolirati. Vendar bo takrat rezervni sklad bloka prazen, kredit za energetsko sanacijo še ne do konca odplačan.

Ali se investicija v energetsko sanacijo vsaj povrne?
Skupina strokovnjakov Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS) je lani izdelala poročilo o oceni prihrankov energije z vgradnjo dodatne izolacije na fasado za konkreten stanovanjski blok s 40imi stanovanji v bližini Kliničnega centra v Ljubljani (Jordan et al, 2016). Gre za še enega tistih dokumentov, ki bi morali biti pri takšnih investicijah nekaj najbolj običajnega, pa jih kljub temu skoraj nikoli ne vidimo – izračun je narejen z vso potrebno skrbnostjo, na podlagi analize zadnjih petih ogrevalnih sezon, dinamike cen energentov in natančnih preračunov toplotne prevodnosti.
Izračun je pokazal, da je doba vračanja investicije v dodatno izolacijo fasade kar 50 let. Življenjska doba fasad z mineralno volno je 30 let. Ali se gre čuditi, da Ekosklad kot pogoj za pridobitev subvencije za energetsko sanacijo ne zahteva izdelave analize njene smiselnosti? Študija se konča z besedami: »Po ovrednotenih podatkih in njihovi razlagi lahko sklepamo, da je obnova fasade skupaj z dodatno izolacijo neučinkovit ukrep iz dveh razlogov, premajhne energijske in negativne stroškovne učinkovitosti.«

(Objavljeno v tedniku Mladina, dne 22.9.2017)

2018-01-17T08:20:38+00:00 januar, 2018|